OTOK BREZ KRUHA, ti ne veš za rastline, v katerem se klas zlati, mak rdeči in plavica modri, tvoji so žrnji in mlini od drugih žito mleli. Plug po tebi ne orje; kosilnica ne psika v dneve žetve. Kljub temi si nahranil nešteto svojih otrok. Obračaš kamne v meso, za lakoto ljudi; v travo za lakoto čred; v semena in bobulje, za lakoto ptic; in soliš morsko steno, za jezik pohotni. Otok brez kruha, ti si i dal prvo hrano,in bila je sladka in krepka.
OTOK BREZ VODE, viri ne ključajo na tvojih jasih, potoki ne tečejo navzdol svojih klancov. Piješ jutranjo roso in dež nočni, kar nosijo nevihtni oblaki, sinovi Jadrana in Sredozemlja. Odarajo žitki curki po moji strehi, teku – gloglotajoči skozi utore, odtečejo v rezervoar, kar je samo dubih in gradih, in moje srce z radostjo raste iz tega daru, ki prihaja z viokega. Otok brez vode, hvala, ker si me naučil žejati in iskati nekaj vse svoje življenje.
OTOK BREZ POTI, na tebi – tudi danes – predvsem steze in prolazi starodvnih ovčarjev in gonjačev mul. Parklji in kopita drobijo kamne, človeška nog ih brusi, omastivši ih včasih z kaplimi krvi. Ampak se zato, tvoji sinovi ne bojijo tudi najtrdovratnejših poti po šinem svetu onkraj Kanala i onkraj Oceana. Njihove noge so močne, obiknute kamnom in grmičju. Gazijo vrez straha po vseh cestah in poteh odhajanja in prihajanja. Otok brez poti, ti si me nauči, kako hoditim na glede na to kje, neranjivih nog in trdih gležnjev.
